Bila je lepa žena, lepša nego prej deklica, in ona mirna samosvest, katera je prej le časih zasijala iz njenih modrih oči, razlita je bila preko bledega, polnega lica. Le oko je bilo nemirno. »Baron Jablonski je obljubil, da pride nocoj,« dejala je, obrnivši se k Boleški, »čudim se, da ga tako dolgo ni; a mrzlo je in sneg, ta sneg ‒.«