Hrastova soproga je ostala z v dvorani, ker je bil graščak dovolil hčerki, da pleše, in še dokaj ubrani glasovi borjanske domače godbe so se čuli že od tam sem v zadnjo gostilniško sobo. Tudi sodnik, notar in gospod so se pridružili prej imenovanim in pričel se je živahen razgovor. Iz prednje sobe pa, kjer se je zbiralo nekoliko učiteljev in nekaj mladih sodnijskih pisarjev okrog Lovševega, donelo je glasno petje; seveda le, kadar je godba ponehala, kajti pevci so bili tudi živahni plesalci.