Zakaj?« odgovori ona, a nemir ji je vedno bolj rastel; zrla je predse in s prsti trgala rožo, ki jo je nosila ves čas s seboj. Ali oba sta bila tako prevzeta, da nista čula lahkih korakov, ki so prav sedaj zašumeli po stezi, skriti za obrežnimi drevesi. Mož pa, ki je tu prihajal, ugledal je takoj onadva in obstal kakor kamen za debelo bukvijo, komaj nekoliko metrov od onih dveh v čolniču.