je še vedno, vsa navzeta te mime, večerne lepote, molče zrla predse, koncipist pa je položil veslo čez čolnova roba in pustil, da se je zibal čolnič sam, kakor ga je zaganjal lahni vetrič. Mladi mož je bil v zadregi in ni vedel, kako bi pričel pogovor, da bi ga zasukal potem na pravo stran.
»Oh, kaj bom iskal ovinkov!« dejal je sam v sebi in takoj potem, kakor plavač, ki mora z visokega odra skočiti v vodo, s trenutno hrabrostjo nagnil se naprej in šepnil tako ljubeznivo, kakor mu je bilo moči: »Gospodična!«