Videl je le belo prijazno obzidje in visoke bezgove grme ob njem, ki so poganjali prvo zelenje. Blizu Borja je srečal zopet voz; tudi gos pa, ki se je vračala v njem, ugledala je že od daleč koncipienta ter velela kočijažu ustaviti. »Oprostite, gospod,« dejala je z najprijaznejšim smehljajem, katerega je premogla, »govorila bi rada o nujni stvari z vami.