Toda niso imeli veselih pogovorov o letošnjem pridelku in o spominih prejšnjih časov kakor druge krati, tudi ne o resničnih fajmoštrovih besedah iz nedeljske pridige, kakor je pobožnim in vendar vinoljubnim slovenskim kmetom sicer navada: ampak govorili so o resnobni, v tem kraju že davno neslišani novici, o umorstvu in poboju. Razširila se je bila namreč strahovita novost, da so graničarja, lepega Peča, našli v grmovju za vinogradi ‒ ubitega. »Lejti si groze,« dejal je sosed Dlek, »nerad sem vselej videl in jih še zdaj nerad vidim teh graničarjev, pa vendar smrti, in še take neznanske, nikomur ne privoščim ‒ tudi leblajtarju ne.«