»Jaz izmislila! I, ti srditost prevzetna ti, pošastna ti!« vpije kokošarica klevetalka za deklico. Bleda in rumena od jeze pobere košarno in, vedno gibaje s svojo naprej stoječo špičasto dolenjo čeljustjo, ki je kakor prosena drož visela pod širokimi usti, švedra in godrnja dalje do prve hiše, kjer si v glasnem samoprepiru in vrlem opravljanju jezico ohladi.