Včasih jo je moralo kaj posebno bridkega obiti, ker obrisala si je z belim robcem debelo solzo z lepega lica; včasih pak se je menda hotela ohrabriti, kajti povzdignila je glavo in brže stopati. Ne lastna sramota in zavest slabega dejanja, niti nezvestoba zapeljivega mladeniča, ne smrt koga izmed dragih domačih, niti uboštvo, vse to ni trlo devici srca; ampak skrb za ljubljenega brata ji je tesnila in pelénila čute, prepodila ji dolgo ohranjeni mir in pokoj, odvzela ji nedolžno zadovoljnost in ožemala grenke solze iz njenega očesa. Deklici ravno nasproti je prilezla stara, dolgopeta pa suha ženska s košarico na komolcu.