Od tistega večera, kar je cesarske služabnike tako nespametno pestil, ni ga bilo več doma; kajti bati se mu je bilo po vsej pravici, da bode gosposka hotela imeti odgovora za tako samooblastno ravnanje. Tudi si je bil v svesti, da bi konec vseh njenih vprašanj bil le-ta, da bi ga v ječo in potem še v vojake vtaknila, česar si pa nikakor ni želel. Zopet je rajši nepostavno životaril po domačih gorah, pečaje se s tihim, nevarnim tihotapstvom in obupnimi tovariši, kakor da bi bil sedel v železju ali da bi puško nosil po tujih deželah.