Bil je že na strmi rebri, na potu, ki je držal do, že dobre četrt ure od doma; pa vrniti se mu ni dalo, na vsak način je hotel vedeti, kaj je. Krvavi madeži na snegu so bili sicer vedno bolj redki, pa gotovo je bilo, da je pobojnik šel k, kajti že je videl mož luč izmed sadnega drevja samotne krčme in, ko ne bi bil od starosti že malo gluh, čuti bi bil mogel že tudi divji krik vinjenih pivcev. Pa glej, nekaj podolgega je ležalo na potu.