»Le duri zapahni, da te ne bo strah, deklica, pa potrpi malo; moli roženkranc ali božje čednosti, jaz malo pogledam, pa pridem zdaj zdaj nazaj.« Rekši vzame svetilnico v eno roko, v drugo drenovo palico iz kota pri vratih in gre iz hiše. Komaj pride do kozolca, zagleda na snegu rdeč madež ‒ kri, za dve stopinji zopet več in več kapljic.