Zagledal je namreč, da za vrati stoji lepa, krčmarjeva hči, rdeča v lice ko, in da mu silno miga in bliže priti. To je učinilo, da je pozabil zabave s sosedi in da je naglo stopil do. »Lej jo, lej, še videl te nisem nocoj; pojdi, boš pila mojega vina, greš?« pravi s svojim najljubeznivejšim glasom, vendar natihoma. »Zdaj ne,« odgovori deklina, »drugo pot, Francè!