Dva moža me tamkaj čakata,« odgovarja Tekmec in hiti svoje kratke noge premikati, da ne bi zaostal za svojim korenjaškim tovarišem. Kmalu sta se izgubila naša dva moža med drevjem Rebrnikovega vrta. In daleč po strmi rebri, po poljanah, ki so se raztezale v dolini, in po zaraščenih vrhovih je bila zopet tista tišina, ki vlada v mrzlih zimskih nočeh In luna je sama v svojo pot plavala na širokem obnebju, ne bojé se niti mraza niti kletve Tekmečeve, da bi jo Bog v lužo vrgel.