V dveh urah pridemo do Berezine. Kakor so ljudje videli, da se zdaj pride na most, pritiskali so še bolj; gneča je postala taka, da so mene, ki sem s svojima konjema bolj pri kraju hodil, iz vrste izrinili in vse prizadevanje, zopet zagozditi se mednje, je bilo zastonj. Pred mostom berezinskim je stal majhen gozdič, obraščen z mladimi hojami.