Tam so ga dobro preskrbeli in, kadar je ozdravel, potoval je sam za polkom in imel še za vsako uro tri krajcarje za priboljšek. Nekaj dni po našem odhodu iz so se ločili nekateri od polka in so šli pod poveljem nekega adjutanta Sivkoviča v belo Ljubljano po, ki so bili medtem v francoski Iliriji k vojakom potrjeni. Že sem se veselil, da pojdem tudi jaz še enkrat v ljubo domačijo, pa zadela je ta sreča namesto mene nekovega Ljubljančana Markosetija.