Jaz gotovo nisem mislil, da bom ta sveti kraj še kdaj videl.
IV KAKO SE MI JE GODILO NA FRANCOSKEM Kakor truden popotnik, ki je v deževju in mrazu težko težko po blatu gazil, laglje noge vzdiga in se mu veselje zopet povrne, ko zagleda gorko sonce in jasno nebo nad seboj in gladko stezo čez travnik: tako je bilo nam, ko smo prišli na Francosko. Vsak dan se bolj okrepčamo od poprejšnje revščine, vsak dan veselejši prihajamo, bolj poskakujemo; jaz ‒ kakor sem bil od mladih kolen malo norosten ‒ še včasi zapojem kako milo pesmico domačega glasu tu na tujem in tovariši moji so me radi slišali in mi pomagali, da so le pozabili nekaj časa domovine, ki jim je zopet bolj na misel hodila.