Štiri in dvajset potov (maršev) so nas ponoči po cerkvah zapirali ali pa kam drugam, kjer so se poprejšnji transporti hranili in živali puščali, tako da smo se jih bili tako nalezli, da me groza spreleta, kadar se domislim. Nastopki so bili, da smo bili bledi kakor kamen, koža: trda in skeleča, kakor bi si bil kopriv naložil. ‒ Vem, da se bo nekaterim o tem brati gnusilo, pa meni je do tega, da po resnici povem svoje nadloge, in, ako hočem vse povedati, ne smem té primolčati, ki je bila ena najhujših.