Vodo smo smeli piti le zjutraj in zvečer, kadar smo bili zaprti; na potu pa, če smo tudi cel dan ob vodi hodili, ni smel nobeden kapljice srkniti. Štiri in dvajset potov (maršev) so nas ponoči po cerkvah zapirali ali pa kam drugam, kjer so se poprejšnji transporti hranili in živali puščali, tako da smo se jih bili tako nalezli, da me groza spreleta, kadar se domislim. Nastopki so bili, da smo bili bledi kakor kamen, koža: trda in skeleča, kakor bi si bil kopriv naložil.