To je bilo že dobro, ko bi zopet druge, rekel bi, še hujše nesreče ne bilo. Čez noč smo imeli namreč ležišča po hlevih, kamor so nas zaprli kakor kozle in okoli in okoli straže razpostavili prav na gosto. Bog se usmili, kam bom ušel, ki sem bil tako zdelan in truden, da bi bil kar obležal; stražnikov bi nam ne bilo treba zares, majhna pest vojakov bi nas bila lahko v kozji ugnala.