, hlapec in teta, čutili so morda, kako pusto je videti na velikem prostoru tako malo ljudi, in molčali so vsi, eden bolj od drugega, slišala se je le hoja stare lesene ure za vrati.
»Čast bodi Bogu!« reče teta, ko je bila večerja v kraju, ter naglo pristavi: »Zdaj pa le molit pa spat!