Redki leseni križi spominjajo pozabljivosti tega sveta ali morda, da tukajšnji ljudje stavljajo svojim dragim mrtvecem spominke samo v srcu, ne na grobeh.
Pred cerkvenimi vrati tik vhoda na pokopališče steza stara, že črvojednasta svoje veje, kar jih ni poslednjo pomlad žalostno usahnilo ter jih ni oklestil. Pod lipo stoje svatje in čakajo duhovnega pastirja, častitljivega, ki je pol fare krstil in poročil ter poznal starost in mladost svoje črede vsevprek.