Bil je gospodarju v Šrajbarskem turnu nekaj v rodu in hodil ga je skoro vsako leto enkrat obiskat. Jesensko sonce je poslednje žarke upiralo v goste vrhove velikanskega bukovja Šrajbarskega turna v grajskem gozdu, kjer sta dva kmeta ravno sekire po tleh pometala in se drug za drugim usedla na ravno okleščeno deblo, nekoliko da bi se počila od dnevnega dela, nekoliko, da bi se prav v miru kako pomenila. »Zdaj menda ne bo gozdarja več klek prinesel, le sediva.