Ker je ves iz uma in tega barona neznano črti ‒ Bog mu grehe odpusti in pokoro nakloni! ‒ lotil bi se vseh treh.« Medtem ko je tako premišljal, pospešil je bil Kosoman stopinje in kakor človek, kateremu je veliko do tega, da koga doide, bolj tekel ko navadno hitro šel. Zavil je spodnji del svojega obraza v plašč in kapo pomaknil tik do oči, dasiravno ni bilo mrzlo in nikogar blizu pota, ki bi se mu bilo bati, da bi ga spoznal.