Podlipnikova, ki se je zjutraj pri mizi potegnila zanj, čeprav ni nič rekla, gre po polju in v Reber gleda. je zatrobil in zažvižgal, dvignil jarce in jih zastavil nazaj proti Krniškemu robu. »Naj le počaka!« Volkun je bil, res da, samo dvakrat na dan vajen jesti.