pa, ki je med pogovorom od daleč stala, kakor se spodobi otrokom, kadar odrasli med sabo govore, se ni mogla načuditi romarski školjki, katero je nosil Jok pripeto na burnus. Seveda. ga ni poznala, on pa jo je prijazno po imenu ogovoril, ko je prišel do nje, in ji je obesil okrog vratu močno žegnano svetinjico. Kakor gospod v cerkvi se ji je zdel, ko ji je pogledal v oči in ji voščil, naj jo sveta in sveti obvarujeta bridkosti, kakršne je prestajala sprelepa doma in v deželi Španski.