»Nič, nič, nič,« je hitel zabrisavati bridke spomine in še z roko je zanikaval, ves rdeč je bil v obraz, kakor bi ga bilo res sram. pa je nadaljeval: »Veš, pa tudi mene ni nič sram pred tabo, čeprav vem, da si vse natančno slišal, kaj sva se tisti večer pogovarjala z Anco v kamri, in nje tudi ni treba biti sram. Pred tabo!