pa se je spomnil Majdine zibeli, se otožno nasmehnil in pritrdil: »Verjamem.« je pokazal s prstom mešenikelce, ki jih je držal v roki: »A ti pa spet neseš Podlipnikovi rože?« Za vse na svetu bi ne govoril s Koračkom o, zato je pogovor kar pretrgal in podal roko: »Srečno živita z.« »Tudi tebi in voščim jaz srečo, naj že bo kakorkoli.«