Konje je nato prepustil Mežkovemu Jožu, ki jih je bil noro vesel, ker se je spomnil, da se bo kot pred pustom lahko oženil s Frčejevo Rezko. Takoj ji je šel pravit. Prav zato ga je tudi določil za konjarja, da še on,, malo pripomore k Joževi in Rezkini sreči, za katero se je Bajtnikova toliko trudila: »Pa naj bosta ta dva srečna, če nisva znala biti midva z.« je prijel Hrusta za uho, da je pes zarenčal in se naredil, kakor bi se bil razhudil: »Jok!