Volkun pa je pred križem na koncu vasi veselo zalajal, se nagajivo pognal žrebcu v, ki je šavsnil po njem kakor za volkom, pa ne zares. Kakor bi se bil pes razveselil, da gre že vendar enkrat s konji in na cesto, za kamor ga je vozil kot majhno, zavaljeno kuže izza nekje in ga ni pripeljal sam, drugi so ga, otrokom za spomin na očeta, ki se je bil povozil. Noč je bila svetla.