Zunaj je bilo vse tiho, kakor bi bili še glasovi zamrznili, hiša pa je bila polna nemira. Po hoji je razločil, da sta šli in Rozalka na zgornji vrh po rože, da jih kuhata v kuhinji, da bosta naredili bolnici vroč obkladek: »Da bi le pomagalo,« je želel.
Tisti trenutek so se misli odtrgale za nekaj časa od Podlipnikove hiše.