In vedel je, da se to noč na cesti od Begunj do Tržiča nihče ne ogne volkovom; še pred Poljčami bi ga utegnili napasti, in vedel je, da bi po cesti, speljani po ravnem polju, morda še šlo s kobilami, na cesti pa, polni ovinkov, klancev in mostičev, bi kobili, ko bi poskočil prvi na pot, zavili pod pot in se s sanmi in človekom vred otočili po bregu navzdol; vse bi se pobilo, da bi volkovom še klati ne bilo treba. Drugi imajo pa še za manj konje. Odšel je nazaj proti domu in se tolažil: »Morebiti se pa niso čreva zavozlala.