Spomnil se je, da ni še zapil zadnje atake, tiste od pomladi, ko je v skok pognal konje od krniškega mosta proti Jezercem in ustrahoval za eno leto zverino, da se je morala umakniti v Srednji vrh, v svoje taborišče, ki ga bo še tudi razdejal, kadar bo suho in veter za to. Okrog polnoči je prinesel še svoj škant in je tako dobro pomagal Bovčanom, da so ga s sabo med godce vabili, in jih je zato Bajtnikova ozmerjala. In ni hotelo biti konca: »Drom póm na bás -«