in Rozalka sta se pokropili in stopili iz lope. Iz gruče fantov pred cerkvijo se je odtrgal Šimen in se jima pridružil. Prijazno se je pogovarjal z, popravljal ogrnjen suknjič, se poigral tu in tam s težko srebrno verižico, za Rozalko se pa še zmenil ni, kakor bi bilo njemu, gruntarskemu, prepovedano govoriti z lanovko.