Jok je vstal: »V Srednjem vrhu, kamor se z živino zavoljo zverine ne upamo, raste v nekaterih krajih do pasu visoka trava. In marsikje med skalami, kamor jarci ne morejo, človek pa pride, je tako gosta deteljica, da gre komaj skozi njo. Po srp in po koso, po kladiva in rjuho stopi domov in seci in žanji, suši, s trtami v bremena* veži in vlači in v rjuhi na hrbtu nosi do poti; pod Srednji vrh, na kopišče.