Kakor bi ga videl pred sabo, tako živo se je spominjal umrlega pri jatelja, in še vedno ga je slišal, kako je obljuboval, da ga bo, ker je fante staknil skobec pod streho, nastavil lisici, ki jim je odnesla kuro, nastavil pa tako nerodno, da se je ujel Volkančev pes, saj ni bil dosti vreden, in si zlomil nogo. In prav natančno je vedel, kako bi ugovarjal, če bi res slonel poleg njega, kakor je takrat. Takole bi: »Zavpij nad razmišljencem, naj se pomakne za jarci.