Ko je pa v svitu ognja opazila, kako se počasi in varno prestopa, ga je šepetaje vprašala, ali je truden tako hudo ali ga noge.
pa se ni izdal in jo je zavrnil precej osorno in glasno, da je tudi slišala: »Saj ni treba, da bi se mi vedno mudilo, kakor bi me podil.« , ponosna na to, da kuha na rovtih, je pa z nekako očitajočim glasom oponesla ovčarju: »Malo bolj bi se bil pa lahko podvizal, da bi bil vsaj večerjal z nami.«