Tudi Rozalki se je čudno zdelo, kako da je Volkun pritekel toliko pred bratom. Ko je pa v svitu ognja opazila, kako se počasi in varno prestopa, ga je šepetaje vprašala, ali je truden tako hudo ali ga noge.
pa se ni izdal in jo je zavrnil precej osorno in glasno, da je tudi slišala: »Saj ni treba, da bi se mi vedno mudilo, kakor bi me podil.«