Ozrl se je na strme, proti jutru obrnjene, z zelenimi jasami okrašene in s črnimi in žlebovi preorane: »Prinesem ji najlepšo očnico.« Vesel je poskočil še nekaj korakov navzdol do ogradi in koče, tako vesel, kakor bi imel najlepšo očnico že zataknjeno za klobukom. Drugo jutro se je podvizal in je prej kot navadno odprl ograd in ukazal Volkunu dvigniti trop.