Ves čas je premišljal, kako bi razveselil, ki mu vse zaupa in vse pove, in ker ga je tako odločno priznala pred mamo. Ozrl se je na strme, proti jutru obrnjene, z zelenimi jasami okrašene in s črnimi in žlebovi preorane: »Prinesem ji najlepšo očnico.« Vesel je poskočil še nekaj korakov navzdol do ogradi in koče, tako vesel, kakor bi imel najlepšo očnico že zataknjeno za klobukom.