Pastir pa in njegova majerica sta se vzela, nista vse življenje nič imela, pa sta kljub temu vse otroke lepo preskrbela; dvanajsti je postal celo škof.« Povest je vse tako prevzela, da so, ko je nehal pripovedovati, še naprej molčali. Potem so pohvalili, nato so pa pričeli modrovati in so uganili, da bogati ljudje dokaj prej kaj narobe narede kakor revni.