, ki je pomagala siriti, seveda bolj z očmi kakor zares, je smuknila od ognjišča na prag: »Žrebetki, žrebetki, žrebetki!« Stekla je naproti Tomaževemu tropu, tako zaverovana v živahno okrog težkih kobil poskakujoča žrebeta, da je morala, v skrbi za otroka, zavpiti nad njo, preden jo je ustavila in poklicala nazaj in poučila, da so v planini vse žrebetne kobile hude: »Še Volkun se ne upa med konje; če pa slučajno zaide mednje, ga tako napode, da jim s povešenim repom uide. Za žrebetke se boje, ki se sami še ne znajo braniti; zato brcajo in popadajo, da ima včasih še dovolj opraviti, če mu je treba ujeti kakega žrebeta.«