Obotavljajoč se so prizvonkljali na Jezerca, konji naprej, voli tik za njimi. , ki je pomagala siriti, seveda bolj z očmi kakor zares, je smuknila od ognjišča na prag: »Žrebetki, žrebetki, žrebetki!« Stekla je naproti Tomaževemu tropu, tako zaverovana v živahno okrog težkih kobil poskakujoča žrebeta, da je morala, v skrbi za otroka, zavpiti nad njo, preden jo je ustavila in poklicala nazaj in poučila, da so v planini vse žrebetne kobile hude: »Še Volkun se ne upa med konje; če pa slučajno zaide mednje, ga tako napode, da jim s povešenim repom uide.