se ni zdelo nič več nemogoče, kar je zahteval od njega Jok. Jok je obrazložil, kako misli; pravzaprav je ukazoval: »Otroka,, bosta pustila pri meni in pri v planini; bi ji utegnil strah vse življenje ostati v udih. Rozalka, ti pojdeš še za dne domov, da te bodo v vasi videli, in zvečer dolgo ne ugasi luči.