pa je premišljeval, kako bo povedal gospodu Bogu, ko bo stopil pred njegovo obličje, da vse ve, in vse prav ve. Tako se je zamislil, da ni slišal ne voz, ki so ropotali na vasi, ne ptičev, ki so peli na vrtu, še ne, ko je vstala in odprla hišna vrata. Čudno. Volkun je pritekel od jarcev, se spel na posteljo in pritisnil svoj mrzli smrček k licu starega ovčarja in ga predramil iz zamišljenosti.