Večkrat je že šel mimo Metine koče; vselej je stal deklič na pragu; vselej sta spregovorila nekaj besedi; ustavil pa se ni. In, ki je imela oči, da je tudi na daljavo razločila poteze na obrazih, je ugotovila, da je z samo prijazen kakor z vsemi, z mladimi in starimi, več pa ne čuti do nje. Še več; da ve, kako je Meti všeč, pa noče videti: »Pa se bo morda kmalu ženil, ker ne bo dolgo.