Dekleti sta izsuli kamenje iz truge in obstali tesno druga ob drugi. Bolj iz otroške preprostosti kakor zares je šinila v glavo Rozalki čudna misel: »Tebe kliče: Aančkaaa.« »Hoohoooooj!« se je odzvala, se tisto jutro prvič nasmehnila in se tesno pritisnila k Rozalki, sestri. je spoznal njen glas in je še enkrat zatrobil: »Traa-taaa!