se je zbudil in ugledal pod oknom črnikast ženski obraz, Rotijo: »Preklicana babnica,« je zamrmral ne hote. Kakor bi bil najrajši odprl Volkunu, da bi jo odpodil, se je vendar potajil in ukazal psu: »Tiho!« se je zategnil v kot in je še vedno nejevoljno renčal, zalajal pa ni več, še takrat ne, ko je vstopila, visoka in močna ženska, cel moški. Tudi govorila je z nizkim glasom: »Kakor sam satan se vedno zažene vaš pes proti meni, čeprav ga nisem nikoli razdražila.