Kako ne boš vesel otroka s takim srcem. Še Volkun, še pes nori z njo, z, in je žalosten z njo. S povešenim repom je šel za pogrebom na Reber.« se je spomnil, da se je v molitvi raztresel, in se je sam nase pojezil: »Skoro z obema že stojim v grobu, pa posvetne marnje premišljujem, namesto da bi molitev pel.