Kar sam na svojo roko je izvrtal skozi zadnje pod streho tako nizek in ozek izletavnik, da sta se s težavo dve čebelici srečali v njem. Za to ozko špranjo pa je pribil strdi in živali polno korito in ga tako oblil s smolo, da ni nihče izmed njegovih vedel, da za tistim črnim tramom čaka na potop več tisoč živalic. je mislil, da take majhne luknjice v ladji in tistega prismoljenega korita Bog še opazil ne bo.