Pa dasi je v tem poslednjem stavku tako poštena resnica povedana, da bi pred vsako sodnijo z mirno vestjo tri prste zanjo vzdignil in se vsemu dobremu odpovedal, bati se je vendar, da ne bi Pumpreht zvedel, kaj se očito o njem piše. Pumpreht pak je preveč realen mož, da bi bral tega ali onega jezika povesti. To in pa zaupanje, da mu ne bo nobeden tistih bralcev, ki ga osebno poznajo, ničesar povedal, kako sem ga obiral - to me tolaži in še enkrat ponavljam: prav dolgočasen tovariš je bil ta Pumpreht.